Prva javka

Drage in dragi, po nekaj dneh nama je uspelo najti wifi (oz. si vzeti uro za kej napisat).

Prispela sma z veliko zamudo in prvo noc prezivela na poti, ker so avionu crknile zavore in smo morali pocakati na kaksen bolj zanesljiv prevoz. Bolj kot dež naju je za dobrodošlico bolela cena taksija. Sej ves kaj te caka, ampak savinjčana vseeno stisne srce, ko mora za 2km placati 11€. O cenah ne bom vec pisal, drago je, sploh za tujce, Islandci so hitro ugotovili, da so turisti lahka tarca, tudi rentacar se je cudezno podrazil tri dni pred odhodom, baje so so cene od leta 2008 vsako leto vzdignile za 15%, predvsem za storitve, ki jih potrebujejo tujci. Večina jih je itak bolj premožnih turistov (ZDA, VB, Japonska …), eni pridejo v hribe celi poglancani s še neodstranjenimi etiketami na novih gojzarjih in palicah in s foto-objektivi velikosti otroka. Midva z najinim koherčkom (hvala Grobla&Grega, res kuri divje močno), testeninami, vrečkami datljev in orehov ostajama zvesta vzodnoevropejski tradiciji škrtarjenja v tujini.

Prvi dve noci sma spala pri Vilborg in Isaku v Reykjaviku, imata triletnega Benjamina (ki sem ga videl v avtu spati z odprtimi ocmi).

Vilborg je igralka in reziserka, Isac pa pisatelj, peljala sta naju na rojstnodnevni piknik od Vale (ki sma jo z Mojco vlekla po hribih v Sloveniji par let nazaj), cist severnjaska scena, vsak je prinesel nekaj za jest, zato je na mizi bilo vse od cipsa do sendvicev v pvc vreckah in rdeče pese v majonezi.

  
Ce je kdo mislil, da veter in mraz kakor koli ovirata zunanje aktivnosti, se je motil. Juznjaska gosta sma po eni uri na sebe ze navlekla vse deke, ki so lezale naokoli, ostalim pa ni prislo prevec do zivega. Nasploh so bolj robustne sorte, vsaka slovanska mati bi se križala, ko bi videla vse te pol-gole ljudi sedeti na mrzlih tleh in brez bund. Ko je Mojca Viborg vprasala, ce ima fen, jo je vprasala “zakaj? Sej se posušijo na vetru” … Nuff said.

 

Agro-entuziastka se cudi rabarbari (pri nas zraste do kolena)

 

Nasploh je bila fešta neobicajna za slovenske standarde, nihce namrec ni pil alkohola in vseeno smo se imeli fajn. Mogoce je odsotnost alkohola povezana s tem, da je že kar nekaj islandskih prijateljev pri mojih letih zdravljenih alkoholikov. Ce kdo ne ve, v kaksne skrajnosti so pripravljeni iti Islandci za šnopc, naj pogleda “Of Horses and Men”. Vrhunski film.

Naslednji dan sma se malo razgledala po Reykjaviku, šla preverit, če je kit res tako dober kot pravijo (res je, čisto mehko rdeče meso, malo spominja na jetra po okusu in teksturi), po pomoti uletela na orgelski koncert, našla napačne informacije o snežnih razmerah in se dezinformirala o prehodnosti peš poti v hribih (vreme se ne splača preverjat, ker je napoved vsakih 12 ur drugačna in v popolnem nasprotju z realnostjo).  Reykjavik je semi-mesto, ceprav ima 200000 prebivalcev (2/3 vseh Islandcev) izgleda bolj kot raztegnjena vas, zelo je lep, mogoče celo malo preveč. Ne vem, ali je to vzrok ali posledica, so pa ulice Reykjavika polne hipsterjev, ki pijejo kavo za 4€ in si brade mazilijo s kitovo mastjo. Brez zajebancije.

Zdaj sma v Skógarju, obrazi nama žarijo od celega dneva na mrzlem vetru, originalni trekking plani so se nama čisto porušili, ker je na prelazih še vedno preveč snega. No, tudi gnili kompromisni izleti so kar spektakularni, pokrajina je vse to, kar pričakuješ, ko googlaš slike na netu, skor kičasto.
   
   

   
    
 

  
  
  
  
Pardon za potato-quality video In postavitev, pisem s telefona in povezava prešvoh.

 

Tole je napoved za danes, ni padla niti kaplja, je bil pa zato “strong breeze” bolj strong orkan, premikalo naju je med hojo.

 
Do naslednjega wifija!

S&M