Poročilo #5

Nov dan in nov zapis!

Sem kar srečen, da je Mojca naredila izpit, zdaj lahko pišem po poti, medtem ko ona vozi. No, tu pa tam še poškilim na cesto in kaj pokomentiram! 🙂

Dva dni sma se vozila po jugu Islandije, to je najbolj rodoviten (in topel) del, tako da lahko kaj zraste tudi izven toplih gred. Te so vse bolj popularne, ker je ogrevanje zastonj, se jih res splača postaviti, pridelujejo marsikaj; paradižnik, kumare, paprike, maline, jagode … Zunaj se na jugu baje trudijo z ječmenom, vseeno so kmetije z njivo izjemno redke, daleč najbolj je popularna ovčereja. Vsepovsod je polno ovc, na krožnikih kot tudi v naravi, povsod jih rad vidim. 

beeeeeee

 

 

Čez zimo, ko je tema in mraz, počakajo v takšnih vkopanih polzemljankah.

 
 

Na jugu se večino časa voziš ob visokih klifih, tu pa tam je kakšno naselje ali kmetija.

 

Večinoma izgleda jug tako kot na zgornji sliki, ene 40 km je pa turobna puščava, kjer je edina stvar, ki štrli iz zemlje kandelaber za elektriko. Kar depresivno.  

Nasploh je na jugu več območij, kjer je vse isto. Tu je bilo v vse smeri, do kamor vidiš, vse poraščeno z mahom.

 
 

Bila sma na črni plaži, ki je črna … in mokra … in mrzla. Aja pa piha tut fejst.

 

Kmetije imajo velikanske površine pašnikov, tale ima še svoj privat slap. I tata bi, sine!

  

Večino poti za zdaj je bilo izjemno vetrovno (Mojca si maže obraz, jaz sem pa seveda djed, ki ne rabi kreme, posledica moje možatosti je, da imam po enem tednu konstantnega vetra na odprtem nos ves razpokan kot preorana njiva) in oblačno, deževalo je pa na srečo samo nekajkrat in nikoli predolgo, da se ne bi mogla posušiti. Zdaj itak imama avto in sma dosti na toplem in predvsem bolj komot.  

Tole je stroj, ki sma ga najela na črno od enega Islandca. Nima klime, ima pa gretje. Pametna odločitev.

 

Aja, vreme. Ja, sonce sma prvič zares videla šele danes, je pa zato sijalo čisto cel dan … No, do osmih zvečer, ko sma prišla v oblak in 5 stopinj celzija. Dolgih gat sploh ne slačim več. 

Kjerkoli ustaviš avto, je razgledna točka.

 

Danes sma bila tudi pri par ledenikih, oziroma pri več jezikih istega, ki se spuščajo v različne doline. Vatnajökull je baje tretji največji na Zemlji, nič ni v bližini za primerjavo velikosti, en takšen jezik (ta stvar med hriboma) ima počez nekaj kilometrov.    

 
 

na ledenik te pripelje ta dvoživka. Samo še krila ji manjkajo.

 

V naslednjih dneh napišem kaj iz vzhoda.

S&M

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s