Poročilo #8

Spet sma bila v gostih pri lokalcih, tokrat sta najugostila Ludvik in Anke.  

Ludvik ima hišo na idilični lokaciji in živi tu stalno, Anke pa je Nemka, ki preživi tukaj samo poletja.
  

Ludvik živi od prevajanja in lahko dela od doma, Anke pa nabira račje perje severne »eider« race ( ne vem kako se ji reče v Slo). Ne sliši se ravno kot služba od katere lahko živiš … Dokler ne izveš, da 800g tega perja stane 2500 €. Ne vem, jaz itak samo še vzdihujem navznoter in razmišljam, kako bi tudi jaz imel bajtico v kakšni takšni dolini. Čeprav je eno priti na obisk, drugo pa tu živeti celo leto. Zima verjetno strezne romantične predstave o samoti. Cesta je oddaljena kilometer in pol, prva vas pa 20km. Ko Anke gre domov, Ludvik ne vidi ljudi po več dni, pozimi je to lahko tudi par tednov. 

Ludvikov hobi je pogozdovanje (se je pohvalil, da je zdaj »gozd« velik že do kolena), po dolini se vozi okoli s tem trekijem in sadi drevje.

  
Pogozdovanje subvencionira država (če se držiš načrta, ki ti ga pripravijo biologi in geologi), tako da se hobi tudi izplača. Če se lotiš resno je dovolj za preživetje, pri sosedu čez poletje pogozdujejo Kanadčani za plačilo.

Čez okno smo z daljnogledom oba večera gledali lisice, ki imajo brlog 300 metrov od hiše. Zdaj ravno imajo mlade in se preganjajo cele večere, je bolj zabavno, kot pa gledati televizijo. Sredi prvega večera je prišel na obisk sosed Sofí (živi 6 km stran), za katerega Anke nabira perje, ker race gnezdijo na njegovem posestvu. S temi racami mu je žlica res padla v med, vsako leto se vračajo gnezdit na isto mesto, mlade pa se vrnejo tja, kjer so se izlegle, ergo, na posestvu ima zlato jamo, dokler bodo race in ljudje, ki so za odejo pripravljeni plačati jurje. To je tudi razlog, da se mu ne da gojiti ovc in po Ludvikovih besedah raje uživa življenje (bere knjige, zvrne kakšen štamperl in po okoliških hribih divja z motornimi sanmi). Edina nevarnost večnemu brezdelju so lisice, ki rade stisnejo kakšno raco, predvsem pa iščejo gnezda z jajci. Ker je kmet, lahko strelja lisice brez posebnega dovoljenja (vsaj tako je rekel, tudi če ni res, pa tu ni žive duše, ki bi ga lahko videla), na vratih od avta ima montirano polico, da jih lahko strelja kar izza volana. Na srečo lisic je med bajto in brlogom deroča reka in se mu ni dalo iti izzivati sreče. Tudi Ludvik ima doma neko dolgo flinto, vsi se bojijo polarnih medvedov, čeprav na Islandijo priplavajo samo vsakih nekaj let.

Naslednji dan sma z Mojco naredila osemurno turo čez okoliške hribe, v čevljih sma imela vodo že po pol ure in jo potem še večkrat dolila. Ker se na vrhovih topi sneg, je vse polno močvirnatih travnikov in nešteto malih potokov, nekajkrat sma v gatah prečkala reko, veter je itak vedno in povsod, na enem od vrhov je celo snežilo. Sma se kar utrdila, doma do decembra v hribe samo še v japonkah in spodnji majici!

 

 

  

Ko sma se vrnila v hišo in se pogrela, smo imeli še urgentno akcijo, ker so v ogrado (ograjena je skoraj cela dolina) vdrle tri ovce, ki baje najraje jedo vršičke mladega drevja. “Gozd” je bil v nevarnosti! S terencem smo se odpravili na lov za nepridipravi, ko smo jih locirali, pa peš naprej v hrib. V enem kotu smo odprli ograjo, da smo pripravili izhod. Ker so ovce ovce, se da predvideti njihove reakcije. Prestrašiti jih moraš iz nasprotne smeri, ki jo morajo ubrati, več kot je ljudi, večja je verjetnost, da ne bodo pobegnile po svoje v narobe smer. Jaz, znano dete s sela, sem po uspešni akciji občutil zadoščenje … Pje, prelisičili smo ovce!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s