Evo naju spet na poti. Ker balkanski konec smatram za bolj domač rajon, je bilo bolj malo poročanja. S prevozi sma šla do Beograda, kjer sma prespala pri kolegici Dragani (Dragana, hvala!). Beograd je tak, kot je bil, malo manj domačinov, ker so čez poletje vsi pobegnili na hladno, je pa zato vse več beguncev. V Sloveniji je sirska begunska kriza zaenkrat še nekaj, kar se dogaja drugim in samo na televiziji, malo bolj južno pa ni več zajebancije. Park ob železnici je poln Sirijcev, ki so pobegnili pred nasiljem, večina jih želi severno, v EU. No, naša gostoljubnost se seveda pokaže takoj, ko prečkajo mejo in na Madžarskem naletijo na zid.
beograjski park
Grozno dejstvo: do sem je pririnil samo srednji in višji sloj, ki si lahko privošči 1000€ in več za izkoriščevalce tuje nesreče, ljudje brez denarja pa kakor vejo in znajo. V Istanbulu spima v stanovanju, ki ga (za nekega lokalca) prav tako oddaja Sirijec. Računalniški inženir, ki čisti rjuhe in skrbi za razseljeno družino. V Turčiji jih je (Sirijcev) že več kot 1,7 milijona, Turčija je namenila že več kot 5 milijard € za begunsko krizo, EU seveda niti približno ne dohaja.
No, ko si zahodni turist z denarjem, je vse znatno lažje. Sicer je včeraj po Istanbulu nekaj pokalo (streljanje in neekspodirana bomba), a je tako velik, da itak ne opaziš, življenje poteka po ustaljenih tirnicah, čeprav so de facto v vojni, na žalost sicer ne več z IS, temveč s Kurdi. Na večerji sma bila s kolegico Esro, ki spada v progresivni del turške družbe, ki pizdi nad Erdoganom in je v parlament na zadnjih volitvah izvolila kurdsko stranko, a tako kot jaz doma, tudi ona razočarano ugotavlja, da krog prijateljev in znancev ne predstavlja večine družbe. Taksist je namreč za vojno okrivil “mestne srajce, ki volijo Kurde”. Ah ja.
Aja, ostal sem v Beogradu. Tam sma skočila na vlak za Sofijo, takole sem preživel rojstni dan.
V Sofiji je bilo vroče za crknit, čez dan sma turistovala po senčnih straneh ulic in zvečer šla na vlak na drugo zaporedno nočno vožnjo – do Istanbula. Bila je marsikaj, ni pa bila dolgočasna. V Plovdivu se je med preklaplanjem vagonov v nas zaletela lokomotiva, v stotinki sekunde je cel vagon bil v prahu, po zraku je letelo steklo in tudi nekaj ljudi. Mojco je vrglo iz nasprotnega sedeža direktno vame. Midva sma jo odnesla zelo dobro, Mojca je prebila ustnico, jaz sem fasal samo buško in udarnino na roki, nekaj so jih pa odpeljali z rešilcem. Ta je seveda prišel šele čez pol ure in celotno dogajanje je bilo malo kafkovsko, nihče ni vedel ničesar, policaji seveda ne govorijo nobenega jezika, razen bolgarskega, najprej so nas naložili na drug vagon in spet poslali dol, potem na en bus in poten na še enega, vmes nemške študentke jočejo, da jih tišči lulat, bolgarska konduktorka pa odkimava, da lulat se pa ne da. “No possible.” … Aha. In potem itak predrkavanja, kdo bo tožil koga in od koga foter je odvetnik. Ker kondukterje to res pretrese. Zdaj mi je že kar malo smešno.
V Istanbul sma potem po vseh kolobocijah prispela z busom. Ah, Istanbul <3. Res super mesto, živi brez predaha, poceni in odlična hrana, super prijazni ljudje. Mesto, kjer je prijetno biti tujec. Mesto, kjer vladajo mački.
Poleg običajnih lonely-planet lokacij sem bil zelo prijetno presenečen nad Muzejem nedožnosti, Orhan Pamuk je poleg vrhunskega pisca očitno tudi vrhunski kurator, baje je artefakte zbiral že medtem, ko je bil Kemal (glavni lik) še živ.
4800+ cigaretnih ogorkov, ki jih je Kemal več let kradel Fösun.
Oba sma tu že bila, drugače bi kratka dva dni verjetno malo podaljšala, tako pa jutri ( a je že danes?) nadaljujeva pot proti Tbilisiju. 25 ur na avtobusu, should be fun. Sma pripravljena, imama zalogo datljev, ajrana in oliv iz tržnice, spati znam pa že skoraj stoje.
Pero (Plantan), tale je za tebe, glej, kdo je jedel tu pred nama!
od začetka do konca mosta.
tržnica
Sulejmanija
Mojco ustavljajo fani z ulice, ker bi se z njo radi slikali. Teško žabu u vodu naterati. Jaz sem pa čist malo fauš … Vsaj za avtogram je še noben ni prosil.
dva polha na poti 