Tbilisi

Istanbul sma zapustila na super avtobusu, ne vem ali so pri nas tudi takšni, ampak sem kar prepričan, da ne.

25-urna vožnja je sicer postala 30-urna, ampak se je dalo preživeti, sploh ker je bus bil nov in je imel dva stevarda. Če smo natančni, stevardeso, ki dela vse, kar je za narediti in stevarda, ki se dere na ljudi, da morajo nazaj na bus. Klima, sedeži kot na letalu, zastonj pijača in prigrizki, USB polnilci, turške telenovele in sinhronizirani holivudski akcijski filmi, ni da ni.

Že Istanbul je bil kar vroč, tu v Gruziji je pa res ekstremno, vsak dan 39 stopinj, ponoči se nič ne ohladi. Tbilisi je super mesto, ljudje so zelo prijazni, vsi hočejo pomagati, najbolj seveda tisti, ki ne znajo nobenega tujega jezika. Moja jezikovna žilica je spet aktivirana, zdaj se sporazumevam v ruščini, ki je lingua franca tu in v celotni regiji. Ko napišem »sporazumevam«, mislim, da premetavam 100 besed, ki jih obvladam in zraven maham z rokami, je pa res, da sem na hitro osvojil cirilico. V Gruziji imajo spet drugo pisavo, tako da je ta novo pridobljena veščina zaenkrat še na čakanju.

V Tbilisiju se že res pozna razlika v standardu, včeraj sma si dala duška in se cel večer basala z divjim prašičem, melancani in kačapurijem ter pila pivo in na koncu za vse skupaj plačala 10 €. Gruzija, moja dežela.

Pekarna v Tbilisiju. Vsaj upam, da je, ker sma tu kupila kačapuri, pisave se ne bom niti trudil učiti. V osnovi je kačapuri kruh, polnjen s sirom, variacije pa potem vključujejo dodatne enormne količine sira in jajc v in na testu. Kalorij ne manjka.

V Tbilisiju sma spala v hostlu, zdaj, ko sma že na deželi pa bolj po guesthouseih, ki so bolj družinski biznisi, ampak zaenkrat dosti bolj urejeni, kot pa hostli.

edini smerokaz do hostla v mestu.

v hostlu je bila bolj hipi scena, za zajtrk se nas je natiščalo dvajset okoli ene mize.

Tbilisi je mešanica starega in novega, arhitektura se z izjemo nekaj divjih projektov drži tradicije, tako da so tudi nove hiše zelo lepe, meni so res všeč leseni balkoni.

Včasih se načrti oblasti ne obnesejo, most spodaj naj bi bil most miru, a so ga domačini takoj po postavitvi iz očitnih razlogov preimenovali v vložek.  

Še v prejšnjem postu sem jadikoval, da mene nihče ne prosi za sliko in avtogram, a vidi me sad! Ko sma bila nekaj dni nazaj na vrhu hriba v Davit Gareji, ki je čisto na meji z Azerbajdžanom, sma naletela na vojaško patruljo, ki straži mejo. Baje izgledam kot izrezan Harry Potter (!) in mlajši vojak me je prosil za sliko. Ne vem zakaj ni hotel tudi avtograma.

Davit Gareja je hrib in starodavni samostan na meji z Azerbajdžanom, kjer menihi še vedno živijo v izklesanih jamah v skalovju.

Menihi se držijo bolj za sebe in niso ravno komunikativni, a je že to, da lahko vstopiš v samostan, dovolj zanimivo. V jamah so čudovite freske, na žalost vandalizirane s čačkami tipa, “Ivan je bil tukaj”.

Iz Davit Gareje, ki je še bolj vroč kot Tbilisi, ker na celi gori ni niti enega drevesa in je vse naokoli puščava, sma se vrnila v Tbilisi.

Naslednji dan sma se s taksijem odpravila v Telavi. Taksi sma delila z eno babico in (zdi se mi) študentom. Sistem je kar utečen, vsi vedo na kateri postaji podzemne se zbirajo taksiji za v katero smer, ko prideš tja, počakaš, da se nabere dovolj ljudi in potem lahko deliš stroške prevoza.

Preden sma odrinila, sma nabavila še jestvine, seveda na ulici, kjer je po navadi ceneje (če te ne opetrigajo)!

Tem klobasam pravijo gruzijski snickers. Orehe ali lešnike oblijejo z nekakšno redukcijo grozdnega soka, zelo fino.

Do svidanja!