Telavi

V Telaviju sma za par dni vrgla sidro. Ni bilo težko, ker stanujema pri Svetlani, ki dela odlične zajtrke in ima čudovit vrt.

Telavi je majhno mestece s približno 20 000 prebivalci, ki je v srednjem veku bilo prestolnica kraljestva Kakheti, zdaj pa istoimenske gruzijske regije.

Elektrike ne manjka.

Z dvema Poljakoma sma včeraj najela lokalca Davida, ki nas je cel dan vozil po okoliških krajih. Je bilo zabavno, sploh ker je izlet vključeval njegova kvazi-filozofska razpredanja. “Stupid idiots” je njegova najljubši opis za ostale udeležence v prometu, sodržavljane in turiste. David je človek, ki ne verjame v državo (“what the stupid idiots ever do for me?”), nima bančnega računa in ima denar raje kar doma (“the state look at my money”) in ima milo rečeno rahlo sporna mnenja o sosednjih narodih (“Azeri are stupid idiots, they breed inside family all time, no Nobel prize candidate come from Azerbaijan”, “Nobody like Armenians in the Kavkaz, they always think they best”), vseeno pa ogromno ve o gruzijski zgodovini in ga je bilo zabavno poslušati. Nasploh je fino kdaj potovati z angleško govorečimi lokalci, ker te spravijo marsikam, kamor sam nikoli ne bi našel. Skočili smo na primer tudi v lokalno pekarno, ne v luknjo v zidu, ampak prav noter.

Vroč kruh direkt iz peči. Kot je rekel znani Štajerc: “srečn sn”.

David razlaga zgodovino regije.

Gruzija je bila takoj za Armenijo drugo kraljestvo, ki je uradno prevzelo krščanstvo (David: “Why you believe Armenian propaganda? No one can be sure!”) , celotna širša regija je prepredena s starodavnimi samostani, katedralami in cerkvami. Katedrala Alaverdi, kjer smo se tudi ustavili, je tu že od šestega stoletja. Ker je bila nedelja, smo ravno ujeli obred, med mašo so imeli čudovito polifonično petje v aramejščini.  Mojci so pred vhodom posodili krilo, ker ženske v cerkev ne smejo vstopiti s hlačami.

Ustavili smo se še na par zgodovinskih lokacijah, Gremi, Nekresi, itd., potem pa odšli proti vinarnam. Za gruzijsko vino ste gotovo že slišali, Kakheti je izjemna vinorodna pokrajina tik pod Kavkazom, vode je dosti, sonca pa toliko, da brajd ni treba saditi v hribu.

Vino tu delajo že več kot 2000 let, gruzijska metoda se v vsem tem času ni spremenila, čeprav danes večino pridelajo po evropskem postopku, ker večino pridelka izvozijo. Ko vino v ogromnih koritih zmečkajo, ga skupaj z vsemi olupki in stebelci po lesenem žlebu pretočijo v ogromne vzemljene glinene posode, kjer vre vse skupaj, zato je tudi vino bolj motno, po ne-vem-koliko mesecih ga prelijejo v glinene posode za skladiščenje, iz trdih ostankov pa naredijo čačo (grapa).

Bili smo v treh vinarnah, ene so brezplačne, kjer piješ povprečno vino, tiste, kjer pa plačaš za vstop (3€), pa dajo vse od sebe in na mizo privlečejo najboljše flaše vina, čače in brendija.

Tri ure pokušanja ugonobijo še najmočnejšo štajersko korenino, ker stran pa ne bomo metal! “no no, another wine of red glass for me!”

Ena od kleti je tako globoko, da je temperatura celo leto okoli 9 stopinj.

Danes bi se že morala odpraviti v Tušeti, vendar nisma pravočasno našla prevoza. Nič hudega, kakšen dan paše tudi samo poležavati in brati knjige. Edina današnja aktivnost je bila raziskovanje lokalne tržnice, vsi ti tiščijo v roke najboljše, kar imajo, da malo probaš. Ni švoh.

V Tušeti se boma odpravila jutri zjutraj, je dokaj nedostopna regija na meji s Čečenijo in Dagestanom, kjer so bolj na tesnem z internetom in elektriko, tako da verjetno spet kaj objavim, ko boma nazaj v dolini.