Tušeti

Od naju ni bilo nobenega signala kakšen dan več, kot pa sma planirala na začetku, višja sila. Oziroma višje sile, zapletlo se je več stvari. Telavi sma zapustila z Angležem Edom, s katerim sma delila stroške in zanesljivim voznikom, ki ga nismo našli na križišču v zadnjem mestu, kakor se običajno najde prevoz, ampak prek Svetlaninega strica, za kar sem bil hvaležen že čez 20 km, ko smo prišli v hribovit del in se je končal asfalt. 70 kilometrov visokogorskega makadama z globokimi prepadi, hudourniki sredi poti in spomeniki umrlim v prometnih nesrečah vsake nekaj kilometrov, zaradi katerih si človek večkrat zaželi, da bi varnostni pasovi v avtu funkcionirali. Za teh 70 km smo potrebovali slabe pet ur vožnje, ki je, dokler nismo prišli čez prelaz na višini 3000 m, večinoma potekala v gosti megli.

Na poti smo srečali marsikoga, oborožene kmete na konjih, pastirje s čredami ovc, kakšen vojaški avto in tu pa tam kakšen jeep s turisti. Konji so tu, kot se je izkazalo kasneje, najbolj zanesljivo prevozno sredstvo. Kmalu, ko smo prišli čez prelaz, so se oblaki umaknili in odprli so se čudoviti razgledi.

Tušeti je pastirska pokrajina nekoč avtohtonih Tušetov, ki so se do zdaj že preselili v doline in pomešali z ostalim prebivalstvom. V celotno regijo vodi samo cesta, po kateri sma prišla, pozimi je z avtom popolnoma nedostopna, zato je bil Tušeti v devetdesetih zatočišče čečenskih borcev, ki so prihajali čez mejo, ki je Gruzija ni bila zmožna ali voljna varovati.

Prenočišče smo našli v vasi Omalo pri družini, ki ima v sosednji vasi kmetijo, v tej pa hišo z nekaj dodatnimi sobami za goste.

Oče je prišel v hišo vsak drugi dan s sveže zaklano ovco ali kuro, mama in dve hčerki pa so dan s kratkimi premori za indijske telenovele preživele v kuhinji.

Kuhale so cele dni, na mizi nikoli nismo imeli manj kot pet jedi hkrati, ko so en dan prišli mimo ruski turisti in nas je bilo več, je bilo na mizi 10 različnih jedi. »Ne toliko«, »malo manj« in »preveč za nas« v ruščini sicer razumejo, ampak se samo smejijo, po dveh dneh smo opustili idejo zmernih obrokov. Rusi so se takoj obrnili, ne vem, kaj so pričakovali, a ko so ugotovili, da tu ne moreš početi nič, razen hoditi in jahati, so na glas pojamrali in naslednji dan odšli nazaj.

Hrana je bila izjemno okusna, a izgleda, da z malo prenizkimi higienskimi standardi za razvajena evropska črevesja in želodce. Na lavor s sirom je parkrat skočil sosedov puran, tudi razsekano ovco so izdatno posončili, preden je šla v lonec. Z Mojco sma prvič dala na resno preizkušnjo prebavne trakte, podrobnosti vam bom prihranil, upam le, da sma razvila rezistenco.

Hodili smo po različnih vaseh, en dan smo pri sosedu najeli konje in se odpravili v nekaj ur oddaljeno vas.

Ježa s konji je definitivno bila dosedanji vrhunec potovanja. Adam, ki nas je vodil, ni kompliciral ne z navodili, kako konja voditi, ne s pravilnim načinom sedenja (sedla so doma narejena in izgledajo, kot da se vsedeš med dva debela zvitka deke), verjetno, ker se nismo razumeli čisto nič. Vsi trije smo bili prvič zares na konju, na srečo so bili kar krotki. Naslednji dan smo komaj hodili, musklfiber royal, jaz sem imel še čisto zdrgnjeno trtico. Drugi jo imajo očitno bolje oblazinjeno.

Adam

V eno od vasi smo prišli ravno na lokalni praznik, ni nam uspelo ugotoviti, kaj praznujemo, vsi so bili pomazani z ogljem ali robidami, tudi nas so ujeli že po par metrih.

Tušetijci so sicer pravoslavci, a na nejevoljo lokalnih popov prakticirajo malo bolj odprto različico, v kateri je prostor tudi za ostanke poganstva. V celotni regiji je samo ena cerkev, večina vasi pa ima svete kraje, kamor je strogo prepovedan dostop ženskam v plodni dobi.

En dan smo se peš odpravili v Šenako, ki je edini kraj v regiji s cerkvijo. Komu se pa da nosit cement tako visoko.

Noč pred odhodom je začelo izdatno deževati, šoferja, ki bi nas moral pobrati dopoldne, ni in ni bilo. Od enega od domačinov smo izvedeli da je deževje cesto razmočilo in da ni prevozna, a še vedno nismo vedeli, kako močno. Dopoldne se je govorilo, da bo prevozna naslednji dan, zvečer pa, da bo mogoče prevozna naslednji dan. V sosednji vasi so imeli informacije, da je na cesti balvan, v naši pa, da jo je razril hudournik. Tudi naslednjo noč je deževalo in zmanjkalo je še elektrike. Naslednje jutro smo ugotovili, da cesta ni neprevozna, ampak je sploh ni več. Informacije so bile popolnoma različne, v turističnem hotelu so se še vedno držali zlatega »next day«, verjetno zato, ker so imeli več skupin tujcev z najetimi terenci, vojaki iz obmejne patrulje so govorili o enem tednu, konjski vodiči, ki so si šli situacijo ogledat, pa o dveh tednih. Ena od hčera je uspela doklicati ne-vem-koga v dolini in večina lokalcev se je strinjala, da bo do odprtja še najmanj deset dni ali več. Konjski vodiči so nam sicer ponudili, da nas na konjih v dneh dneh spravijo do prelaza, od tam navzdol pa bi morali sami hoditi dva do tri dni brez zemljevida, navigacije, signala na telefonu ali opreme za kampiranje, pri čemer nihče ni vedel, kako bi naj prišli čez razsute predele poti. Odločili smo se, da bomo čakali, malo naju je sicer stiskalo, ker za deset dni in več s sabo nisma imela dovolj denarja, prebavne težave so trajale in trajale, tudi manjko elektrike, tople in pitne vode ni ravno pomagal. Gostitelji so bili res prijazni, zato se nisma sekirala preveč. Naslednje jutro zgodaj zjutraj je bil v vasi sestanek celotnega območja, prišli so lokalci in vodiči iz vseh vasi, bil je popoln kaos, vsak je prinesel svojo verzijo stanja na cesti in časa, ki bo potreben, da se odpre, vsi so imeli “zanesljive informacije”. Vremenska napoved za sledeče dni je bila še hujša, turisti so si začeli sami organizirati prevoze s helikopterjem (6300 dolarjev), a tudi to bolj brez uspeha, ker je na drugi strani še vedno divjala nevihta in je bil zračni prostor zaprt. Nazaj v hišo smo se odpravili poklapani in ni nam preostalo drugega kot čakati. Sredi dopoldneva smo zaslišali brnenje helikopterja, naknadno smo potem izvedeli, da je gruzijska vojska iz Tušetija začela evakuirati ljudi zaradi izjemno slabih vremenskih razmer v naslednjih dneh in ceste, ki očitno ne bo odprta še kar nekaj časa. Iz vseh smeri so se na jaso blizu naše vasi začeli zgrinjati turisti in lokalci, ko se je izvedelo za evakuacijo, so se ljudje začeli obnašati kot živali, tudi vojska ni vzpostavila nikakršnega reda, drenjanje in prerivanje, čeprav je bilo jasno da bodo pobrali in odpeljali vse. Mi smo se odpravili proti jasi šele po kakšni sedmi ali osmi rundi, še vedno je bilo kar nekaj ljudi, ki so helikopter pričali skoraj tako, da jih je poteptal, vojakov ni bilo dovolj, da bi obkrožili celo jaso.

No, seveda smo prišli na vrsto tudi mi, v helikopterju sem bil prvič in vožnja je bila kar zabavna, čeprav smo bili v tovornem delu stiščani kot sardele.

Tušeti je definitivno bil najlepši del Gruzije do zdaj, glede na to, da je bila to že druga komplikacija s transportom v dveh tednih, računam, da bo tudi zadnja.