Svaneti

Iz Telavija sma se odpravila nazaj do Tbilisija, kjer sma kupila karte za nočni vlak do Zugdidija. 20 € za privat kupe z dvema posteljama in na destinacijo prispeš spočit. Ni da ni.

DSC_0825

Sma se odločila, da grema še mal hodit v hribe in se odpravila v Svaneti, našla sma dva Poljaka in si razdelila stroške taksija. Taksist je bil podjetne sorte, tako kot večina, na začetku poti smo nabavili med (30 litrov) in ga na koncu poti odprodali. Med sma seveda tovorila Poljak in jaz ker je taksist invalid in je počakal v avtu. Šli smo še v “najboljši guesthouse v dolini”, čeprav smo rekli, da nas ne zanima. Čisto po naključju ga vodi njegova sestra.

V Svaneti pelje cesta mimo Abhazije, kamor na žalost ne morema ker je meja (uradno) zaprta. Še ena od regij, kjer je bila vojna, Google vam bo povedal več, končalo se je tako, da so Abhazi etnično očistili regijo Gruzijcev in se odcepili. Zaenkrat Abhazijo priznavajo samo Rusija, Nauru in Venezuela. Saj ne, da me je posebno vleklo, me je pa intrigiral urbani mit, ki se vztrajno drži še iz sovjetskih časov, ko so v Sukhumiju urili opice-kozmonavte za sovjetski vesoljski program v tisočih, trenutno jih baje urijo samo nekaj sto za bodočo rusko misijo na Mars. Še danes »se govori«, da so tam križali opico s človekom, da bi zagotovili delovno silo za gradnjo slavnogo sovjetskogo sojuza. Bi bilo vredno ogleda.

No, opic imamo dovolj doma, tako da smo pičili kar proti vasi Mestia v Svaneti.

DSC_0837

Mestia

Svani (Ja, tudi v Svanetiju je avtohtono prebivalstvo, na ozemlju Gruzije je cca. 50 različnih etničnih skupin) so bili kar zajebani hribovci.

IMG_7458

Stoletja so bili bolj težko dostopni in se pred občasnimi vdori (kasneje pa predvsem zaradi krvnega maščevanja, ki je poniknilo šele pod trdo sovjetsko policijsko palico) ščitili v znamenitih stolpih, ki so zdaj pod Unescovo zaščito. Mestia je končna postaja in zadnja vas z asfaltom, internetom in podobnim luksuzom in niti približno ne odraža več starih časov, povsod se gradi turistično infrasktrukturo. V hribih izgleda nimama sreče, dežuje že odkat sma prišla, tako da sma prilagodila načrt in se s 4WD kombijem zgodaj zjutraj odpravila proti Ušguliju, najvišje ležečem naselju »v Evropi« (Gruzijci se za razliko od katerega koli geografa še vedno prištevajo pod Evropo).

IMG_7452

Ušguli

Seveda je deževalo cel dan, kar je izdatno prispevalo k turobnosti ozračja. Mestia zdaj zgleda kot vsakemu-turistu-prijazna-vas z wifijem v vsakem gostišču, kjer država investira v turizem in kjer se pije uvoženo pivo, za razliko od bolj odmaknjenih vasic, kjer je revščina očitna. Ni se mi zdelo, da bi videl lakoto, a obrazi večinoma izgledajo utrujeni in notranjosti hiš razpadajoče. Ušguli ima čudovite, tudi več kot tisoč let stare obrambne stolpe, a tudi hiše poleg njih izgledajo isto stare. Malo sma se sprehodila po skupaj držečih se vasicah in se pred dežjem umaknila v gostilno.

IMG_7455

V gostilni sma bila seveda edina, preden so privlekli v sobo edino mizo, je morala babica vstati iz postelje, da so jo lahko zrinili do roba. Pusti na čaju malo grenek priokus. Na levi ni žarnica, ampak sir.

IMG_7454

šank

Ko je nehalo deževati, sma se še malo sprehodila med kravami in pujsi, ki imajo prost izhod po celi vasi in dolini in pokukala v kakšno hišo.

DSC_0858

ušgurski mladiči

Processed with VSCOcam with p5 preset

Kompozicija 0: človek in krava

Zdaj sma spet nazaj v Mestiji, trikrat sem že pljunil čez ramo in zaklel v obratni smeri, da preženem dež. Upajmo, da rata.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s