Kazbegi

Deževni ples je uspel, v Svanetiju sma zadnji dan imela odlično vreme in se odpravila po dolini navzgor proti ledenikom Ušba in Čaladi. Na kak resnejši trek nisma šla, ker lokalni črevesni zajedalci človeka izmučijo še bolj kot slovenski parlamentarni program in še nisma nazaj na 100 %. Ampak je že dolina bila vredna ogleda.

DSC_0916

IMG_7463

Naslednji dan je bil rezerviran za potovanje, zračna razdalja do Kazbegija sicer ni velika, če pa potuješ z maršutko, pa moraš rezervirati cel dan. Mestia je avgusta kar prometna in se za prvo maršutko zjutraj sedeži rezervirajo. Začelo se je ob pol sedmih s prerekanjem in dretjem šoferjev, prodali so več kart, kot pa je sedežev (v kombi se zbaše 19 ljudi), tako da potem tisti, ki smo prišli točno (in ne 10 minut prezgodaj, tako kot Nemci), nismo imeli direktnega prevoza do Tbilisija, ampak smo morali prestopati v vasi ob poti. Bi bilo okej, če ne bi tudi tam bila zmeda zaradi kart, kdo je plačal celo pot, kdo ni, tokrat je šofer kričal v telefon, ker ni bilo blizu nikogar dovolj krivega. Ob štirih popoldne sma prispela v Tbilisi in šla na drug konec mesta na naslednjo začetno točko (ni ene postaje, ampak se za različne destinacije krene iz različnih lokacij po mestu).

IMG_7556

maršutke v Tbilisiju

Običajen sistem z maršutkami je, da prideš in čakaš toliko časa, dokler se ne napolni cel kombi in potem začneš pot. Tokrat sma na začetek čakala dve uri.

V Kazbegi sma prišla ob devetih zvečer po celem dnevu vožnje. Se je splačalo. Kazbegi (zdaj se mu reče Stepantsminda, ampak nihče ne uporablja novega imena) je zadnje mesto/vas pred rusko mejo na 1800 metrih. Pred mestom je stala 10 kilometrska kolona tovornjakov, ki so čakali na prestop, baje nič nenavadnega. Mesto ima odprt pogled na goro Kazbeg (5047m), gledala sma jo samo med zajtrkom, potem pa se je zoblačilo. Ko je lepo vreme je to eden tistih razgledov, ki pridejo na naslovnice turističnih vodičev, sploh ker tvori lepo ozadje cerkvi Tsminda Sameba, kamor sma se peš odpravila danes. Midva sma med lepim vremenom jedla, tako da boste slike gore pogledali kar na Googlu.

DSC_0942

Tsminda Sameba

Ko smo že ravno pri Googlu, nisem vedel, da se širijo tudi v maloprodajo pijače in sadja.

IMG_7578

Imela sma srečo, da sma do Tsminde Samebe prišla ravno v času poroke. Vse je izgledalo dokaj sproščeno, tako da sma se ceremoniji kar priključila, na pravoslavni poroki nisem bil še nikoli.

IMG_7659

Ko sma pešačila proti cerkvi, sma srečala tega mladiča, brez sedla, brez vsega. Na konja je skočil z eno roko. Dobesedno. Svaka čast!

DSC_0944

Še trivia za konec: zadnje dni me na cesti oblegajo živali. Ulični psi so vsi prijazni, za razliko od ovčarjev, ki so res zajebani. Srečala sma že par planincev, ki so jih pogrizli,zgodbe vseh se končajo v bolnici. Gruzijci imajo svojo pasmo ovčarja, videla sma tudi armenske gampre, oboji so ogromni in jih res nočeš srečati brez pastirja.

No, uličarji so bolj siromaki in ne grizejo. Ne vem zakaj zadnje dni na avtobusnih postajah vedno nadlegujejo prav mene, tudi gostilniški prosjaki se najprej spravijo k mojemu stolu. Ne grizejo rok ali nog, ampak mojo vest.

IMG_7552

Glas o lahkem plenu se je razširil tudi na druge vrste. Ta se je pojavil kar iz lufta!

IMG_7544

DSC_0931

Melkijad

To je bila zadnja gruzijska objava, jutri odpotujeva v Erevan.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s