Armenija

Nacionalni šport v Armeniji je šah. Igrajo ga mlad in stari, doma in na ulici. V veliko kafičih je na mizah, tako kot prtički in sladkor. Armenija (in Karabah) je edina na svetu, kjer je obvezni predmet v osnovni šoli. So v vrhu po številu velemojstrov na št. prebivalcev, ko igra Levon Aronian, se ga spremlja v živo na televiziji, baje je lokalni ekvivalent Davida Beckhama. Ni treba dodati, da po slavi in ne pameti. Kupti sem si hotel čudovit ročno izrezljan šah, pa ga nočem nositi celo pot s sabo, pošiljanje po pošti pa je iz Erevana svinjsko drago, kot sma ugotovila pri brandyju. Podatki na spletni strani pošte so tam, da se poštni uslužbenci potem lahko smejijo turistom. Zaščita paketa? HAHAHA … Cenik na spletni strani? HAHAHAHA … Poština je stala toliko, kot brandy :/

Armenci po mnenju parih tečnih Gruzijcev in Azerov, ki sma jih srečala, radi mislijo, da so prvi v vsem, kar jim gre kar v nos, nihče pa jim ne oporeka najboljšega konjaka na svetu. V bistvu je brandy, konjak so zaščitili Francozi in mora priti iz regije Cognac, a se tu zaradi tega nihče ne vznemirja, vsi pijejo “konjak”, baje so Francozi leta 1900, ko je armenski brandy zmagal na Grand Prixu v Parizu, nad njim bili tako navdušeni, da so jim dovolili uporabo imena. No, samo za ene deset let, dokler ga niso zaščitili, zdaj ga Armenci prodajajo v bivšo Sovjetsko zvezo kot konjak, v EU pa kot brandy, problem rešen. Najboljšega dela fabrika Ararat, kamor sma tudi midva šla preverit kvaliteto.  

Da je res najboljši, je vedel tudi stari pijanec Churchill, ki ga je imel tako rad, da ga ni motilo niti poreklo iz napačne strani železne zavese. Churchillov znan recept za dolgo življenje je bil: kubanske cigare, armenski konjak in nič športa. S Stalinom sta ga na Jalti baje pila v potokih, britanski državni sekretar je v svojih spominih napisal, da je premier spil vedra konjaka, ki bi položila vsakega normalnega človeka. Batjuška Stalin pa mu je do vsako leto do smrti poslal zaboj najboljšega. Kako bi se šele dobro razumela, če bi kadila travo.
Hrana je v Armeniji dosti boljša kot v Gruziji. Ne, da bi bila gruzijska slaba, imajo odlične stvari, a imajo nabor enih in istih, ki se potem vedno ponavljajo, večinoma zelo mastnih, vedno je zraven mlad (in kiselkast) sir in zelo radi v vse nabutajo tako ogromne količine koriandra ali komarčka, da ubijejo vsak drug okus. Armenci pa imajo vse to, potem pa še en kup drugih stvari, opazi se turški in perzijski vpliv. Po treh tednih kačapurija in paradajza s sirom v gruzijskih hribih je zelo dobrodošla sprememba, v Erevanu sma zdaj prinesla not izgubljene kilograme prebavnih epizod v hribih. 

Ker je z internetom in tehnologijo trenutno manjši problem (internet je in ni, na telefonu, ki se lahko povezuje, je problem tipkat dolge tekste, tablica pa se po svoji volji ne povezuje na internet ali wordpress), spodaj samo nekaj slik.

  

  

Samostan Geghard iz 4. st., kjer sma ujela mašo (že skoraj koncert, zbor je pel kakšne pol ure, res dobro, sem imel malo kurje kože), je izklesan v kamen (na slikah samo zunanja cerkev), par neverjetno velikih hal, zunaj pa dozidana cerkev. 

    

Samostan Khor Virap z Araratom v ozadju, na drugi sliki se že vidi meja proti Turčiji. Ararat je pri Armencih zelo boleča tema, nacionalni simbol, ampak na sedanji turški strani. 

Varuh cerkve v samostanu. Orožja očitno ne rabi.


 

Armenija zdaj pokriva najmanjšo površino v zgodovini, v spominu pa še vedno imajo Arminijo iz pred časa Rusov, Perzijcev in Turkov, ko je pokrivala nekajkrat večjo površino.
Bila sma tudi v muzeju genocida, letos je sto let od največjih masakrov, čeprav so se dogajali že od konca 19. stoletja, večinoma so jih masakrirali Turki, pobijali so jih tudi Kurdi, Nemci so v času prve svetovne vojne Turčijo izdatno založili z artilerijo za ofenzivo proti armenskim samooobrambnim enotam. Zdaj je v Armeniji Armencev tri milijone, razseljenih po svetu pa okoli deset. Da je res šlo za genocid, se priznava šele v zadnjih letih, Turčija ga še vedno ne priznava, po mojem o njem ni dvoma. Je pa škoda, da tako narodni muzej kot tudi muzej genocida, ki je sicer urejen zelo sodobno (narodni ima več kot pol opisov samo v armenščini), vključuje kar nekaj sumljive samohvale (Armenci so držali gor celotno otomansko znanost, zdravstvo, bili najbolj učinkoviti upravitelji in najbolj junaški borci otomanskega imperija, po armenski umetnosti se je zgledovala evropska renesančna ipd.), ki potem spodkopava verodostojnost celotnih razstav. 

  
   

Včeraj sma osvojila prvi štiritisočak Aragats, sicer ni bil ravno velik podvig, ker sma začela na 3000 metrih, se pa višina že kar pozna na pljučih in srčnem utripu. Bomo videli, kaj bo v Kirgiziji, upam, da sma se že vsaj malo aklimatizirala. 

  
Na poti na Aragat sma na planoti srečala kurdske pastirje, ovce in krave poleti pripeljejo na pašo in postavijo kampe, kmalu bodo morali nazaj v dolino.

Zdaj se odpravljama na letalo, čez Moskvo letima v Biškek. 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s