Po doooooooooooolgem potovanju z letalom prek Moskve sma prispela v Biškek. V Moskvi sma imela med letoma osem ur (šparamo na kartah), ki sma jih preživela skoraj tako, kot Viktor Navorski.
Kirgizija (oz. Kirgizistan, wikipedija pravi -zistan, MZZ pa -zija) je poleg Kazahstana najbolj sovjetizirana republika, tako da vsi govorijo rusko in se da sporazumevati. Vpliv se vidi tudi v Biškeku s širokimi avenijami in ogromnimi stavbami. Mojca me je podučila, da je to v arhitekturi brutalizem, betona je na tone. Ja, svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem.
Tudi če nimaš pojma o arhitekturi, je povsod več kot dovolj znakov, da si v bivši Sovjetski zvezi.
Biškek je zanimiv, a po tem, ko obhodiš center, ni več kaj dosti za početi. Čeprav sma bila tu samo dva dni, sma imela čas tudi za državni muzej, ki je bolj kot muzej tematski park za sovjetofile, ima dve nadstropji, eno od njih, kjer se zgodovina začne z oktobrsko revolucijo in konča nekje v sedemdesetih, je nespremenjeno že od postavitve, tadrugo pa je mešanica etnografije in naravoslovja v Kirgiziji.

artefaktov je v zgodovinskem delu bolj malo, je pa zato dovolj romantiziranih mavčnih odlitkov, popravljenih s selotejpom.
Muzej je bil res smešen, drugače pa so v Biškeku super ljudje, v parku so naju, ko sma opazovala lokalce igrati pingpong, takoj povabili k igri, ko na ulici gledaš zemljevid, priskočijo, če rabiš pomoč, edina stvar, glede česar so naju posvarili, je, da se ponoči radi napijejo in postanejo objestni. Me zanima, če prekašajo Slovence ob petkih zvečer. No, midva tu res ne ponočujema, ker se na pot zaradi prevozov ponavadi odrine zgodaj, ob osmih zvečer že zehama (btw, Kirgizija je že štiri ure pred Ljubljano).
Jutri se odpravima proti Song-Kölu!