Song Kol

Iz Erevana sma se odpravila v Kočkor, kjer sma prespala pri eni babici, ki sma jo našla prek lokalnega CBTja. CBT = community based turism, približni prevod bi bil skupnostni turizem, kooperativa, kjer turistične delavce nadomestijo lokalci, ne spiš v hostlu ampak pri nekomu doma, ne pelje te turistični vodič, ampak domačin itd., kontakt pa koordinira pisarna. Tam sma našla tudi vodiča za načrtovan trek s konji do jezera Song. Naslednji dan sma se iz Kočkorja odpravila skupaj s Stalbekom, najinim 18 letnim vodičem, ki je bil z nama celo pot do Song Kola – jezera Song.

Stalbek ima 15 letno punco v Biškeku in že točno ve, da se bo poročil čez tri leta. Podučil naju je, da so to najboljša leta za poroko.

Tokrat smo (za razliko od zvitih dek v Tušetiju v Gruziji) imeli konje s pravimi sedli, na koščeni riti se kar pozna. Prevzeli smo jih pri pastirjih v dolini Kilemče, v jurti popili čaj in se odpravili na pot. Na začetku poti smo srečali še dva Belgijca in nadaljevali skupaj.

Začeli smo nekje na 2000 metrih in po nekaj urah prišli do reke, kjer smo imeli malico (mi kruh in sir, konji pa kar travo).

Po malici nas je čakalo še par ur ježe čez prvi prelaz nekje na 3000 metrih.

Potem čez še eno dolino v nov klanec in končno smo prišli do pastirske družine, kjer smo razjahali in prenočili. Družina gor v breg (jurta je bila že na skoraj 3000m) na pašo pripodi konje, krave in ovce, kjer so do konca septembra, potem pa se odpravijo nazaj v dolino. Ko smo prišli, je ata gnal skupaj konje, mama pa kuhala večerjo. Gor so obroki bolj skromni, a zaradi utrujenosti teknejo dosti bolj, kot v dolini. Takoj ko zaide sonce, na tej višini septembra postane svinjsko mrzlo, proti večeru smo kurili konjski gnoj, čez noč pa nase zvekli več slojev težkih dek in vsi spali v isti jurti in je kar šlo. Večerja je bila ob sedmih, sonce je zašlo ob pol osmih, ob osmih pa smo že vsi bili pod odejami.