Bokonbajevo

Na poti iz Kočkorja v Karakol sma se za eno noč ustavila v Bokonbajevem. Leži ob jezeru Isik Kol, ob katerem se v Karakol pelješ kar nekaj časa. Isik Kol je ogromen, dolga prazna obala in tu in tam kakšna vas ali pa poletno letovišče. Izgleda skoraj tako, kot morje. V Bokonbajevem se verjetno sploh ne bi ustavila, če tam ne bi živel lovec z ujedami Ajbek.

Ajbek je eden od (po njegovih besedah) približno sedmih pravih lovcev z ujedami v Kirgiziji. Takoj je povedal, da so tisti mladeniči, ki jih vidiš na slikah v vodičih, dobri samo za poziranje, da ptiča pa ne znajo natrenirati za lov. Ko hodiš po hiši, vidiš povsod (bolj ali manj posrečene) slike in plakate ujed, okoli hiše krzna, za hišo lovske pse, ki pomagajo pri lovu, pri večerji se je Ajbek (večkrat) pohvalil tudi, da so ga povabili v Anglijo, “da jih kaj nauči”. Ni kej, ata obvlada.

Pri njem sma lahko tudi prespala, do Karakola je bilo še 200 km in je kar pasalo razjahati, dobila sma sobo (celo nadstropje) od sinov, ki so že šli s trebuhom za kruhom. Ko sem ga vprašal, če sinovi tudi lovijo, je pojamral, da jih bolj zanima denar. 

Doma ima trenutno dva orla in enega sokola (vsaj zdi se mi, da je sokol, rekel je, da je to “šahin”, google je pod tem imenom našel sokola).

Tega sokola je ravno dobil od drugega lovca. Sokol je res lep, ampak v primerjavi z orlom izgleda kot vrabec, čeprav sploh ni majhen in lahko ulovi tudi lisico. Odrasel orel pa lahko zraste do desetih kilogramov, lovi tudi volkove! Najprej nisem čisto verjel, ampak Ajbek seveda ima zelo nazorne slike. Ponavadi volka onesposobi že pri prvem udarcu, ko ga z eno nogo zgrabi za gobec, z drugo pa za vrat. Kremplje ima dolge tako, kot so moji prsti.

Pogledat smo šli še orla, ki mu je nataknil kapo, da sma lahko malo pozirala.

Tale na sliki ima “samo” 5 kg in premer kril okoli dva metra in za volka še ni pripravljen, lisice in podobno velike živali pa niso noben problem. Nikjer v okolici nekaj kilometrov okoli hiše zaradi orlovega glasnega oglašanja ni ne ptiča, ne kune, ne lisice, ne koze, ne volka. Ničesar živega.

Ajbek je potožil, da je žena v bolnici in da je trenutno za vse sam, tako da se je tudi večerje lotil sam. Pomagat gosti seveda ne smejo. Med večerjo sma izvedela, da je ženo poklical v bolnico v Biškek, da mu je dala natančna navodila za večerjo. Sma pojedla, preživela in pohvalila, kako je krompir ostal fajn čvrst.

Naslednje jutro smo šli na lov orlu malo preluftat krila.

Lov je bil uspešen, orel je neverjetno hitro lociral zajca in to je bilo od lova to, tako gre hitro, da itak komaj kaj vidiš, pa tudi zajci niso ravno znani po krvoločni borbi. Ko žival upleni, počaka pr njej, dokler ne pride lovec. Če nisi dovolj hiter, jo precej hitro tudi razcefra.

Včasih je orel bil najbolj vredna lastnina lovca, Ajbek je rekel, da lahko orel brez problema lovi cel dan in nalovi živali za hrano in kožuhe za celo vasico. Verjetno ne dobesedno, ampak glede na to, da vidi plen pet km daleč in upleni tudi volka, ni preveč daleč od resnice. Življenjsko dobo ima lahko tudi nad 50 let. Ajbek pravi, da ima orla v ujetništvu največ 15 let, po tem pa ga spomladi, ko je obilo hrane in sezona parjenja (takrat ni strahu, da bi orel hotel nazaj k njemu), spusti nazaj v divjino. Za časa svojega življenja je imel in odslovil že tri.

Ko ga drži na roki (pomaga si z leseno vilico, če ne ti roka hitro omahne) in mu gladi vsako pero posebej in ves čas nekaj prišepetava, se ti res zazdi, da živita v sožitju, čeprav je na vrvi. Vsem nedavnim razgretim debatam okoli etičnosti lova v 21. stoletju navkljub, sem prepričan, da je takšen način pridobivanja mesa in kožuha še vedno dosti bolj sprejemljiv in vreden življenja plena, kot pa katera koli farma, kjer žival ždi v kletki. Dvomim, da bom še kdaj videl orla na delu, tale postanek v Bokonbajevem je bil gotovo eden od bolj zabavnih epizod v Kirgiziji.