Prometa od Sari Taša dalje proti gorovju praktično ni več, do meje smo v dobri uri srečali en avto. Prehod meje kljub temu ni niti malo dolgočasen in ni primeren za nervozne. Pred zapornico smo potrobili in čakali, da pride kdo odpret.
Revščina in korupcija gresta z roko v roki, če si načelen Evropejec, ki ne verjame v podkupnine, lahko na meji zagrezneš za nedoločen čas. Mi smo bolj praktične narave in smo prišli čez kirgiško stran v rekordne pol ure (eden od vojakov je prijatelj od šoferjevega soseda), čez tadžiško pa v eni uri. Mogoče se sliši za lase privlečeno, ampak na istem prehodu smo prvemu vojaku, ki nas je ustavil, dali jabolka (sadja ni videl že dva meseca), pri naslednjem smo prišli čez z lekadoli, ker je imel glavobol, pri carinikih pa smo se izvlekli skozi s petimi dolarji in tremi cigareti (Bolta, hvala za nasvet, škatlica Marlboro je skoraj tako uporabna kot denar in vedno v nahrbtniku). Na še parih vojaških kontrolnih točkah je šlo še par dolarjev. Meni niti ni teško za tistih par dolarjev, sploh, ko čez vojakove raztrgane hlače vidiš spodnje hlače in vidiš, da si res želi tisto jabolko.
Prišli smo na sloviti Pamir Highway (naj vas highway ne zavede, pol poti je luknjast asfalt, pol pa makadam), prva postaja je bil Karakul ob jezeru Karakul.
Po kosilu in čaju smo nadaljevali proti prelazu Akbaital (4655 m).
najvišja točka na tem potovanju!
Še pred nočjo smo prišli v Murghab, največje mesto oz. vas na poti.
O vaseh ob poti ni kaj dosti za napisat, lahko najdeš prenočišče z elektriko, večinoma imajo tudi toplo vodo. Čeprav hiše od zunaj izgledajo zelo zelo skromno, je notri kar dobro, dek je vedno dovolj, da te ne zebe, topel čaj te čaka vedno, tudi če pozvoniš ob polnoči in ti ata odprejo vrata v šlafroku.
Iz Murghaba smo se odpravili v dolino Wakhan, ob afganistanski meji smo ob reki Panj potovali dva dni.
čist taprave afganistanske kamele!
Zaradi rusko-britanskega imperialnega preigravanja ima Afganistan na vzhodu med Tadžikistanom in Pakistanom svoj štrcelj in po poti čez Wakhan vidiš čez celo visoke vrhove Hindukuša v Pakistanu. BTW, Tadžikov je v Afganistanu več, kot pa v Tadžikistanu.
V tej dolini za razliko od vzhodnega Pamirja poleg pastirstva obstaja tudi poljedelstvo, majhni zaselki z okoliškimi njivami so ob ustjih pritokov iz gorovij Hindukuša in Šakdare.
ponoči na tadžiški strani v vaseh gori nekaj lučk, na afganistanski strani pa ni niti elektrike.
Kmetijstvo je na zelo osnovnem nivoju, pluga ne uporabljajo, zemljo razrijejo z ralom v kravji vpregi. Ravno je čas žetve, zato je na poljih veliko kmetov, ki pijejo čaj s soljenim maslom in s kravami ali osli teptajo požet pridelek in v vetru ločujejo zrnje.
Nekaj tujcev na tem koncu gre čez mejo v Afganistan, ker je to najbolj miren predel in ni večje potrditve za avanturistični ego, kot štampiljka afganistanske mejne kontrole. Te pa tak izlet takoj stane najmanj 300 $, tudi če se obrneš v istem dnevu. Midva sva ga preskočila, malo zaradi denarja, malo pa ker nimava jajc.
Na koncu doline Wakhan iz naše smeri prihoda je Iškašim, kamor smo hiteli na sobotni bazar na medmejnem mostu, kjer za pol dneva odprejo mejo z Afganistanom in pridejo kmetje iz obeh strani. V prejšnji vasi smo izvedeli da smo zastonj hiteli, zaradi spopadov na afganistanski strani je čezmejni bazar zaprt že tri mesece. V Iškašimu sva se razšla s Špancema, ki sta šla po isti poti nazaj, midva pa navzgor ob meji v Khorog. Iz Khoroga, ki je ravno toliko urban, da ima Coca Colo, ne pa delujočega interneta, sva se odpravila nazaj proti Murghabu.
Originalni načrt, da greva v Dušanbe, sva spremenila, ker so letalske karte do Irana iz Dušanbeja še dražje, kot iz Kirgizije. Nazaj nisva šla čez Wakhan, ampak po Pamir Highwayu direktno v Murghab, tokrat sva delila stroške z lokalci.
O prigodah med transportom bi itak lahko napisal posebno poglavje, vedno je nekaj, ali gre guma, ali avto zakuha v klancu, ali odpade tovor iz strehe …
Voznik Radžap oz. njegov avto je bil eden izmed bolj zanesljivih, ni zakuhal niti enkrat, smo pa na poti na repeat poslušali en in isti CD, seveda na glas, da v temi ne bi zaspal za volanom. Radžap se predstavi kot Badakšanec in ne Tadžik. Badakšanci so gorski Tadžiki, ki govorijo šugnani, rušani, išhašimi, vakhi idr. čisto druge jezike od Tadžikov v nižini, dosti jih ne razume rusko, kar pri komunikaciji postane problem. Pamirce druži ismailizem, veja šiitskega islama, naš sunitski šofer v smeri proti Iškašimu je seveda povedal, da to sploh niso muslimani in se zgražal nad vraževerjem, ki ga najdeš doma po hišah. Ta naprava bi naj pregnala od doma nekega zlodeja, katerega natančno, pa nisem čisto razumel.
No, zdaj sva spet v Ošu in kupujeva letalske karte za Iran, do naslednje objave bo verjetno spet trajalo nekaj dni.
dva polha na poti 