Oš in Sari Taš

Iz Biškeka sva (Vid, prehod na “v” je za tebe, upam, da ceniš) se odpravila v Oš, ki je izhodiščna točka za poti v Tadžikistan, Uzbekistan ali Kitajsko. Z Mehičanom Brauliom smo najeli taksi, ki sva ga z Mojco našla na glavni avtobusni postaji v Biškeku, pravzaprav je (tako kot ponavadi tukaj) taksi našel naju. V Oš bi lahko za malo več denarja tudi leteli, pa smo zaradi pokrajine raje izbrali cesto.

Med Kara-Balto in Toktogulom so še posebej lepi razgledi, na poti je prelaz na več kot 3600m in višinski dvokilometrski tunel, ki nima zračenja, par let nazaj je bila množična nesreča, ko so se turisti na kolesih zastrupili z monoksidom. Mesta oz. vasice na poti smo preskočili, večinoma niso preveč zanimiva.

Predvidenih osem ur je na koncu trajalo enajst, ampak okej, je bila zabavna pot, sploh ker je Stalbeka zanimalo vse o nas in smo v polomljeni ruščini predelali marsikatero temo, pa tudi postrv iz reke ob poti je bila dobrodošla sprememba med redno dieto stare ovčetine in krompirja.

Domačini radi povejo, da je Oš starejši od Rima, nas je na poti v mesto pričakala gneča na cesti, smog in prah in od veličastno zvenečega opisa zvečer nismo imeli veliko.

Je drugo največje mesto, skoraj polovica ga je že uzbeškega, meni je bil dosti bolj všeč od Biškeka, ker ni tako sovjetski, čeprav ima največji kip Lenina v centralni Aziji. Na ulici pečejo samse (podobno samosi), čaj teče v potokih, bazar se začne prebujati šele po deveti zjutraj.

Po dveh tednih iskanja sopotnikov na raznih forumih in po kirgiških hostlih sva prek lokalnega CBTja v Ošu našla dva Španca, s katerima smo najeli šoferja s terencem za odhod v Pamir, v GBAO (Gorno Badakšan Avtonomna Oblast), ki je ’92 razglasil neodvisnost, a je po brutalni državljanski vojni ni obdržal.