Teheran

V Iranu je z internetom kar problem, večina socialnih omrežij z izjemo Instagrama je zablokiranih, tudi wordpress, na katerem je ta blog, je po dveh dneh mrknil, hotmail pa včasih dela, včasih ne. Tudi domači SIM kartici sta neuporabni, imava lokalno številko. Poleg blokade nekaterih domen, ki jih lahko zaobideš z VPNjem (kar počne večina informacijsko pismenih mladih Irancev), je večji problem počasna povezava. 20 let nazaj bi bila okej, danes pa je tudi časopisna stran prezahtevna, zato bodo na blogu slike dopolnjene verjetno šele, ko bova doma, zaenkrat pa samo za okus. Eni domačini pravijo, da vlada namerno blokira hitrost, se zdi malo neverjetno, ampak je možno. Tako kot Erdogan v Turčiji tudi tukaj stari vplivneži, ki izgubljajo stik z realnostjo, mislijo, da je problem v državi tviter, ne pa družbene razmere. Kaj si o njih mislijo Teherančani, pa kdaj drugič.

Z izjemo teh nevšečnosti z internetom pa je Iran za popotnika prav tak, kot so ga opisovali vsi, ki sva jih srečala do zdaj. Vse lahko opišeš v superlativih.
Iran je zadnja država v drugem sklopu potovanja, čez nekaj tednov bova prišla že domov in potem greva spet na sever. Čeprav je težko delati lestvice pa že zdaj po enem tednu lahko napišem, da je Iran po novem moja najljubša destinacija, Islandija ima sicer neprekosljivo krajino, Iran pa naredijo čudovit Iranke in Iranci. Toliko iskrenega gostoljubja in prijaznosti nisem bil deležen v nobeni drugi državi. Še džankiji (v Iranu je en milijon uporabnikov od opija, ki so dokaj skriti očem turistov in ta številka ni podatek, ki bi ga lahko prebral v kakšni uradni brošuri) so vljudni in ti pokažejo bankovec, ki bi ga radi. Če si navajen evropskih hladnih odnosov med neznanci je Iran pravo odkritje, sploh pa po centralni Aziji, kjer sva se redno prepirala z vozniki o tem, kaj smo se dogovorili in kjer so ti pripravljeni sredi poti povedati, da moraš plačati več, ker je cesta slaba. Tu taksist najprej reče, da ni nič, potem pa ponovno prosiš, če lahko plačaš in ti pove pošteno ceno. Ah, prava osvežitev.
Željni so stikov s tujci, nižji in srednji sloj si potovanja v tujino zaradi zahtevnega vizumskega režima težko privošči, zato cveti couchsurfing. Veliko jih posebej poudari, da predstava, ki jo imamo o njih Evropejci, ni pravična in se še posebej trudijo, da pustijo dober vtis. Z izjemo redkih, ki imajo denar za potovati, kamor želijo, tu pot v tujino večinoma pomeni v zalivske države ali Turčijo, od sosednjih držav pa je popularna oz. bolje rečeno edina, kamor si človek želi/upa iti, Armenija.
Priletela sva v Teheran in na meji na vstop in pregled dokumentov čakala dve uri v drenjajoči se množici Pakistancev, Arabcev in Evropejcev, medtem ko je par metrov stran domačinom uspevalo stati in premikati se v urejenih vrstah.
Homeinijevo letališče je na robu mesta, čeprav ni bilo večje gneče, sva do Sarsabza, ene od vzhodnih četrti, potrebovala eno uro, mesto ima 17 milijonov prebivalcev. Štiri noči sva preživela pri Nasim in Mohamedu, čakala sta naju s toplo večerjo, tako kot vse naslednje večere. Nasim odlično kuha, vsak večer je naredila nekaj drugega, ker sva prvi večer omenila, koliko sva v preteklih tednih pojedla mesa, je bilo vse vegetarijansko, ampak tako dobro, da bi jedel tudi Štef. Mohamed pa nama je vsako jutro pripravil zajtrk, ki je bil po vsakodnevnih pečenih jajcih in marmeladi v centralni Aziji kulinarični dogodek; sveže pečen lavaš, jogurt, sir, olive, lubenica, melona, mehki datlji in pistacije, med in čaj. Datljev nisem jedel tako mehkih in sladkih niti v Maroku. Imela sva svojo sobo in ključe od stanovanja.
Na vsak način sva se poskušala zahvaliti in ju peljati na večerjo, pa ni šlo, ker sva seveda gosta, tudi kupiti nisva smela nič za večerjo, no, zadnji večer, ko smo kuhali skupaj, sva lahko pomagala, ker sva se učila iranske kuhinje in pomila posodo oziroma par krožnikov, ampak samo do tavelikih loncev, potem pa je Mohamed zaprl pipo in naju nagnal iz kuhinje. Aja, na seznamu sestavin, ki sva jih lahko kupila midva, je bila kila krompirja.
 slika 1
Teheran je ogromen, na srečo ima razvejano podzemno, ljudje ti pa itak priskočijo na pomoč takoj, ko iz žepa potegneš zemljevid, tudi tisti, ki ne znajo angleško, parkrat so naju potem raje, kot da bi se trudili z jezikom, kar odpeljali do najinega cilja.
Mesto je baje v primerjavi s periferijo relativno liberalno, rute dostikrat visijo zadaj iz konice repa in ne skrivajo nobenega lasu več, v galerijah najdeš tudi protivladna dela, na obisku doma sva pila alkohol (včasih imajo tu predstavo, da Evropejci komaj čakamo, da dobimo v roke flašo), mesto je skratka mesto, bomo videli kako bo kaj na podeželju.
Popoldne je še vedno 32 stopinj, ne predstavljam si, kako je tu avgusta, Mojca sopiha pod ruto in v spodobnih oblekah (dolgi rokavi in hlače in krilo čez rit), jaz pa v kavbojkah in kratkih rokavih. Sem pa sveže ostrižen, s frizerjem sva se dogovorila kar na roke in se lahko pohvalim, da mu je uspelo. Je pa res, da bi po treh mesecih verjetno izgledal bolj spodoben tudi, če bi frizer med striženjem mižal.
Tekst pišem na poti v Esfahan na “VIP” busu, VIP zato, ker so sedeži kot fotelji in te po poti zalagajo s sokovi in sladkarijami. Dve teti v vrsti za nama sta naju že izprašali vse o najinih načrtih, če imava prenočišče in če kaj potrebujeva in nama dali hladno vodo, šofer pa nama je ravno nalil čaj iz svoje osebne termovke. Ah, Iran <3.
 slika 2slika 4slika 3

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s