Esfahanu tukaj pravijo “pol sveta”, tako je kozmopolitski in velik in lep in oh in sploh. Bleščeč opis ne razočara, bazar je veliko lepši in bolj zabaven kot teheranski, ulični prodajalci žafranov sladoled prelijejo s sveže stisnjenim korenčkovim sokom, mošeje so čudovite, najbolj pa je fascinanten ogromen trg Naqsh-e Jahan oz. Imamov trg. Baje je za tiananmenškim v Pekingu drugi največji na svetu, dvomim pa, da je kitajski tako lep. Džamiji in palača, ki ga obdajajo, v različnih delih dneva menjavajo odtenke, proti večeru ga zasedejo družine, ki na travnate predele pridejo s termoskami čaja in domačo hrano ali pa na robu trga kupijo sladke in kot las tanke škrobove rezance, ki jih pomakajo v sladoled.
Trg je super za opazovat ljudi, tudi midva sva seveda bila atrakciji in čeprav je Esfahan kar turističen, vseeno velikokrat pristopijo domačini, ki bi se radi pogovarjali, eni zaradi jezika bolj, drugi pa manj uspešno. Velikokrat izgleda pogovor približno tako:
Iran: Hello!
2polha: Hello!
Iran: Where are you from?
2polha: Slovenia.
Iran: Aaaaa, Espain! Messi good!
2polha: No, no, Slovenia!
Iran: Slovaky?
2polha: No, no, Slovenia, different country.
Iran: …
2polha: …
Iran: …
2polha: …
Iran: You like Iran?
2polha: Yes, very much, its very nice, lots to see, the people are very friendly!
Iran: How long you stay in Tehran/Esfahan/Shiraz?
2polha: X days and then we have to move on.
Iran: …
2polha: …
Iran: Welcome!
2polha: Thank you very much!
Iran: Goodbye!
2polha: Bye bye!
Večina pogovorov je istih in se vrtijo okoli tega, kje je Slovenija, končajo se pri tem, da poveš, kaj si misliš o Iranu in se zelo trudim, da jih izpeljem vse z enakim entuziazmom, čeprav je petkrat na dan lahko že težko.
Obstajajo pa tudi takšni, ki slišijo “Slovenia” in takoj zrecitirajo vsa mesta od Ljubljane do Kopra, ali pa kakšni dosti bolj bizarni a la “I’m a feminist and Putin is my boyfriend”, velikokrat pa tisti, ki angleško govorijo tekoče, vprašajo po načrtih in ti predlagajo kakšen izlet ali lokalni nasvet in ponudijo pomoč, imava že kar nekaj telefonskih številk od ljudi, ki se ponudijo, da lahko pokličeš, če karkoli rabiš.
Mošeje in svetišča so izjemno lepa, mozaiki so neverjetni in v nasprotju s pričakovanji sva do zdaj lahko vstopila v vse, tudi tiste, ki niso turistične točke. Ponavadi se najde kdo, ki ti zna povedat kaj o arhitekturi ali zgodovini, nekatera pa imajo brezplačne vodiče za tujce. V Širazu naju je čez Aramgah-e Shah-e Cheragh eno uro vodila vodička, ki je odlično govorila angleško. To je drugo največje svetišče v državi (po pomembnosti, meni so osebno najlepše esfahanske mošeje) za mestom Mašad na severovzhodu, kjer je pokopan Imam Reza, edini od dvanajstih imamov z grobom v Iranu. Mislim, da je to edino nemuslimanom zaprto svetišče. Mimogrede, v armensko cerkev v Esfahanu muslimani nimajo vstopa.
Širaz je bil super izkušnja (škoda samo, da ne pridelujejo več vina, baje se ga sicer da dobiti, ampak je na skrivaj narejena domača brozga, ne pa original), sploh, ker sva spet imela lokalne gostitelje, ki so dali vse od sebe, da sva se imela super.
Pod perut so naju vzeli Amir, Naghmeh in Taha. Ni kaj, če je kje fino biti gost, je to v Iranu, sploh pri ljudeh, ki imajo kaj pod palcem. Imela sva svojo sobo s svojo kopalnico, zajtrk naju je čakal na ogromni terasi s Tahinimi želvami, vsak dan (!) sva dobila darilo za domov … Ja, ker sva gosta. Amir ima zelo dobro službo, tako dobro, da dela samo on (tudi on samo do dveh popoldne), Nahmeh pa je doma in vzgaja Taho. Vozila sta naju po restavracijah, ki jih midva drugače vidiva samo iz zunanje strani, skupaj z njihovimi prijatelji smo šli v Persepolis in vrtove Eram, ki so pod Unescovo zaščito (nasploh je imel Unesco v Iranu veliko dela, kulturna dediščima je pod vsakim kamnom).
V zasebnem življenju šele vidiš, kakšna velika razlika je med projekcijo življenja, ki jo ustvarja in forsira vlada in dejanskim življenjem, ki je skrito očem javnosti. Eno je javna podoba s plakatov, poslikav, javnih govorov voditelja in državne televizije in drugo vsakdanje življenje za zaprtimi vrati, osebna mnenja in navade ljudi, ki jih spoznaš.
V Širazu sem hotel videti Hafisov (Hafis = Hafez = ta, ki zna koran na pamet) grob, ki je v ogromnem zelenem vrtu pod paviljonom, kjer so koncerti in recitirajo poezijo. V šoli smo pri literaturi, kolikor se spomnem, omenili samo Omarja Hayama, ki ga tu poznajo prej kot matematika in astronoma, kot pa pesnika, nesporni prvak poezije je Hafis. Skoraj vsaka družina ima doma dve knjigi; njegovo poezijo in koran. Hafis odlično ponazarja dualizem iranske identitete, ki je po eni strani prežeta z arabskim vplivom (islam, pisava, del vokabularja, itd …) in po drugi z lastno bogato perzijsko dediščino, starodavno civilizacijo, ki je trgovala s Kitajci na eni strani in Etiopijci na drugi. V času, ko so na našem koncu Kelti živeli po hostah in v zemljankah, je Darej I. dal postaviti Persepolis, ki so ga (za razliko od piramid) gradili za delo plačani Egipčani (in drugi).
Ne da bi Perzijo preveč glorificiral, a v zgodovinskem kontekstu človek vseeno popravi evropocentrično perspektivo, ko vidi Persepolis ali ostanke stokilometrskih vodovodov. Mimogrede, Kirov cilinder je v NY v Združenih narodih (samo kopija, ker so original seveda sunili Angleži) na ogled kot protodeklaracija človekovih pravic. Za kratek etnološko-zgodovinski uvid v Iran zelo priporočam Short introduction to Iran Alija Ansarija (kdor ima Kindle, mu knjigo lahko posodim), fino poljudno čtivo.
Ja, Hafis je bil sufist, ta tip predanega muslimana, ki je pisal hvalnice vinu in zapisal, “toliko sem se naučil od Boga, da se ne morem več imenovati musliman, kristjan, hindujec, budist, žid.” Ni ravno oseba, ki bi ponazarjala iransko teokracijo, zato pa toliko bolj Irance. Njegove verze znajo na izrek, njegov grob je popularna destinacija domačinov. Vernik po mojem okusu.
Hodahafez!
dva polha na poti 