Od Yazda do Qazvina

Yazd je malo (400 000) mestece s starim, iz blata in slame izdelanim centrom. Po enonočni neprespani epizodi v dormu, kjer sva se borila s komarji, v sobi za 12 ljudi poslušala smrčanje in v edinem tušu-wcju hodila po scanju, sva si rekla “jebeš to, nisva več stara 18” in šla v super družinski hotel z vrtom in odprto streho na sredini hiše. Iranci so naju po skromnejših nastanitvah v centralni Aziji hitro razvadili.

Yazd je poleg dejstva, da ima starinski center in temperature, vredne centralnega Irana, znan tudi po najslajših med najslajšimi iranskimi sladicami, ampak to gotovo že veste, ker, kot piše v največji slaščičarni, je njihova baklava “most world famous”. Jaz se baklavi lahko tudi odrečem, njihov datljev šejk je pa za prste obliznit! Ob treh popoldne se ulice izpraznejo, čeprav je zdaj oktobra že znosnih 33 stopinj, do šestih ni nikjer nikogar in je vse zaprto. Hiše ohlajajo s hladilnimi sistemi izpred ne-vem-koliko stoletij, z visokimi stolpi lovijo zrak, ki se ohladi, ko teče čez bazene z vodo. Deluje.

Bila sva tudi v največjem svetišču zoroastrijcev v Iranu, kjer sveti ogenj neprekinjeno gori že 841 let. Med prebiranjem svetih pravil in poduhovljenih resnic, ko so nemški turisti razgljabljali, kako so njihove postave uporabne tudi danes (ima dokaj preprost sistem nekaj osnovnih načel, ki so relativno blizu temu, kar Tine Hribar opisuje kot pravila svetovnega etosa, pa še eno sodobno o “osveževanju sveta”, tj. izobraževanje in raziskovanje je zraven), sem se jaz ukvarjal z bolj profano mislijo, da res ne bi hotel biti menih, odgovoren za ta večni ogenj. Gori stoletja in je preživel preganjanja, selitve in naravne nesreče, potem pa samo enkrat zaspiš in je fertik.

Iz Yazda sva se en cel dan s prastarim busom s klopmi cijazila proti Khooru, tja gre samo en bus na dan, poln je bil tako, da so najstniki na prehodu med sedeži bili zloženi en drugemu v naročju. Od Khoora sva nadaljevala pot do Farahzada, majhne vasi na robu puščave, ki jo zasedata dve družini. Kar veliko ljudi za puščavo, vas zraven ima namreč samo dva človeka. Eno noč sva spala kar v atriju sredi hiše pod zvezdami, naslednjo pa v sobi. Vodo imajo speljano po qanatih (podvodnih kanalih) iz najbližjih gor in je je zadosti, da imajo celo bazen za ribe, še kar fensi. Puščava je sicer bila lepša v Sahari, je pa tudi tu bilo bolj zabavno, prislinila sva se dvema Švicarjema (očetu in sinu), ki sta imela svojega terenca, ko je malo popustila vročina smo šli na sipine in lovili sončni zahod, ker sta se bala da bomo zagreznili v pesku, je bila vožnja divja!

Ponoči smo z gostiteljevo sosedo, ki je v Teheranu včasih poučevala astronomijo in ima resen teleskop (ne vem s kolikšno povečavo, je pa že tamanjši – usmerjevalni – močnejši od katerega koli daljnogleda) šli gledat zvezde. Prvič sem v živo videl galaksijo in planetarne meglice.

Ostala sva dva dni, potem pa naslednji dan malo spremenila prvotni načrt polžjega potovanja z busi v Kašan in jo s Švicarjema vsekala na sever čez puščavo. Še isti dan sva prišla v Teheran in od tam v Qazvin. Mesto z milijonom prebivalcev na severu Irana ni najbolj pogosta destinacija za turiste, je pa izhodišče za dolino Alamut in je na pol poti med Teheranom in Rashtom, ki je tudi bil v planu. Na hitro sva malo pogledala na couchsurfing in v desetih minutah dobila tri odgovore od domačinov, ki so naju bili pripravljeni gostiti. Spala sva pri Enameh in Pežmahu, ki sta naju pobrala na postaji, nama skuhala večerjo in naju zalagala s slaščicami.

Enameh je bivša iranska državna prvakinja v teku na deset kilometrov, njena trenerka pa je bila njena sestra Zahra, prav tako tekačica in še enkrat bolj ojštra babnica kot Enameh, ki naju je prevažala po mestu naslednji dan. Med drugim vozi rally in v petek (to je v tukaj vikend) smo skupaj z Enameh in Pežmahom šli na tekmo in zanjo divje navijali. Ker ni bilo dovolj prijavljenih žensk, je (poleg še ene sotekmovalke) tekmovala kar skupaj z moškimi.

En dan sva se odpravila v dolino Alamut, kjer je grad Alamut, kjer je gospodoval Hasan ibn Saba. Ta grad je samo eden v seriji utrdb v dolini, ki so (poleg borcev hašišarjev) slovele po neosvojljivosti, eno od utrdb so neuspešno oblegali 17 let. Ta izlet sva imela v planu že od začetka poti, zaradi Bartolovega Alamuta, ki sva ga oba prebrala še v srednji šoli, je bil obvezna postaja. Čeprav nama je nekaj turistov in nekaj domačinov prej povedalo, da se ne splača, je ostal na spisku, meni se je šlo, ker sem v spominu še vedno imel neko idealizirano predstavo iz knjige.

Za izlet do tja mi ni žal, je pa škoda, ko vidiš kako slabo država skrbi za vso kulturno dediščino, ki se ne sklada z vladno vsiljeno ideologijo večno šiitskega Irana, o čemer imajo veliko za povedati tudi domačini. Grad je že kar nekaj let nedokončano gradbišče, obdano z železno konstrukcijo. Ima super razgled po dolini in med konstrukcijo vidiš ostanke stavb in vodnih rezervoarjev, to je pa tudi vse.

Po dveh dneh v Qazvinu sva nakupila sadje za malico in se odpravila v Rasht, šofer je v hitrosti in neprevidni vožnji potolkel vse dosedanje voznike avtov in maršrutk, ki jih ni bilo malo.

V dežju smo se z avtobusom (!) vozili po ovinkasti hitri cesti 120 km/h, se z nogami upirali ob robove in držali za sedeže. Živa sva prišla v Rasht in ugotovila, da bo vreme slabo še naslednja dva dni (po dveh mesecih sonca sva pozabila, da obstaja tudi dež in seveda nisva preverila napovedi), tako da se en dan prehitro vračava v Teheran. Tam se posloviva od novih prijateljev, obiščeva razstavo ali dve in objaviva še zadnji blog.