Gorski Karabah

V Erevanu sma prenočila samo eno noč, toliko, da sma uredila vizo za Gorski Karabah. Erevan je prijetno presečenje, sploh v kulinaričnem smislu, a o tem v naslednjem blogu.

Gorski Karabakh ali Artsakh, kot mu rečejo domačini je samostojna država brez mednarodnega priznanja (priznavajo ga samo Abhazija, Južna Osetija in Pridnestrska republika, vse tri mednarodno osameljene), funkcionira kot armenski satelit, na vseh zemljevidih pa je še vedno del Azerbajdžana. Zaradi karabaške vize s tem potnim listom v Azerbajdžan ne morema več.

Edino ambasado imajo v Erevanu, izgleda kot časoplov v 60. leta. Viza stane 5,5€, ki jih je teta v računovodstvu shranila v zarjavel trezor iz špageti vesternov. Na sprejem sma čakala pol ure, ne zaradi gužve, ampak ker so si zaposlene ravno skuhale kofe.

V Stepanakert (glavno mesto) sma šla z maršrutko, šofer je hkrati kurir in poštar, za med noge lahko dobiš vrečo hrane, otroški voziček ali obleke, prostor se izkoristi do zadnje špranje. Imela sma srečo, da sma prišla ravno dan pred dnevom samostojnosti in ujela proslavo.

Država je sicer za Evropejce rahla eksotika, za početi pa ni prav dosti, nazaj sma šla prej, kot sma načrtovala. Velja tudi obratno, Evropejcev v državi ni skoraj nič, na ulici sma bila dostikrat atrakciji, starejši te ustavijo in bi se pogovarjali (sploh, če znajo angleško ali nemško), mladi in otroci pa zberejo pogum večinoma šele, ko greš mimo in se za tabo derejo “hello” in “what’s your name”.

prvi šolski dan v Šušiju

Proslava je bila blast from the past, ampak saj je tudi večina naših; povezovalka z ljubeznijo do teatralnosti, hvaljenje predsednika, opera in projekcije znamenitosti in osamosvojitvene vojne.

Državni simbol v Stepanakertu Papik Tatik, “mi smo gore”

Obiskala sma par okoliških mest, kjer se sprehodiš po glavni ulici in pokukaš v cerkev in je to bolj kot ne to, en samostan in razrušeno mesto Agdam, ki je že v tamponski coni (vseeno sma srečala vojsko) z Azerbajdžanom.

cerkev v Šušiju

Uradno je Agdam zaprt zaradi varnosti, vsi ti rečejo, da se tja ne da, ko vprašaš taksista pa ni problema, mislim, da v resnici nihče noče, da bi tujci videl propadlo mesto. Če napišem, da je območje razrušeno, je to understatement. Agdam je včasih baje imel 150 000 prebivalcev, danes pa jih je mogoče 100, od mesta ni ostalo dobesedno nič, razen nepreglednih kupov ruševin in armature. Včasih so baje bili tudi nebotičniki, danes mesto prepoznaš samo po ostankih sten do prvega nadstropja in granatiranih cestah, narava je prerasla večino infrastrukture, ni ljudi, tu in tam kakšna žival.

S taksistom, ki je v Agdamu med granatiranjem izgubil očeta, smo nabrali granatna jabolka in šli naprej. Je bilo malo tesnobno in je kar pasalo nadaljevati pot.
Vojna se je tu po petih letih končala ’94, vpletene so bile vse regionalne sile, Armenija in Azerbajdžan, Rusija in Turčija, kot pri večini vojn je preobsežna tema, da bi pisal v tem blogu, samo detajl, ki me je presenetil; na strani Azerov se je bojevalo cca 3000 mujahedinov iz Afganistana, opremljenih z izraelskim protitankovskim in protiletalskim orožjem…. Mujahedini zaradi religije, Izraelci pa zaradi nafte … Ja.
Nazaj grede v Erevan sma za eno noč šla v gorsko vas Tatev, kjer še kar stoji samostan na robu prepada iz 9. stoletja.

Gor sma prišla z najdaljšo vlečnico na svetu (5,7km), pravijo ji zračni tramvaj. Je bilo zabavno, sploh ker je na vsakem preskoku žice bilo veliko vzklikanja in križanja in potem olajšanih vzdihov, da smo še živi. Spala sma pri mami od edine angleško govoreče osebe v vasi, nazaj v dolino pa naju je po kolovozu odpeljal brat. Če vprašaš za kakšen nasvet, ima po navadi vsak nekoga v družini, ki zna zrihtat. Mazzini bi rekel, da je kot doma.

zajtrk pri mami

Armenija je dosti manj zelena in suha kot Gruzija, a vseeno zelo lepa.

Ljudje so gostoljubni, seveda z izjemo taksistov in šoferjev maršrutk, ti z redkimi izjemami hočejo nategnit tujce, včasih, ko se ti ne da petič v istem dnevu prerekat o ceni in iskati po mestu taprave maršrutke, jim tudi uspe. Tudi takrat so cene še vedno več kot znosne, v povprečju zdaj skupaj porabima na dan okoli 55€.

Tetka v Tatevu je pritekla iz hiše in naju poslala v jablano, da se najema, po tem ko smo se slikali pa prinesla še vrečo kumar in korenja. Govorila je kot dež, a na žalost ne v ruščini. Ona je govorila, midva pa sma se nasmihala in kimala.

Zdaj sma nazaj v Erevanu, kjer boma vrgla sidro in delala dnevne izlete iz mesta, zdaj meni – lenemu polhu – že zapaše kdaj razjahati in pustiti 15 kilski nahrbtnik “doma” za par dni.