Altin Arašan

V Karakolu spima pri tašči in tastu od Ulana, ki sma ga spoznala pri Song Kolu, ko nama je ponudil zastonj prevoz. Imajo majhen guesthouse z dvema sobama, gospa tašča super kuha.

Tast ima fensi plašč iz krzna snežnega leoparda, ki ga je dobil od svojega očeta, se prenaša iz generacije v generacijo in je družinska srebrnina. Itak sma ga morala pomeriti. Danes je baje v Kirgiziji samo še okoli dvajset snežnih leopardov (nekaj jih je tudi v okoliških državah) in se jim ni več treba bati, da bodo postali plašč, zato je še toliko bolj vreden.

očitno meni paše dosti bolj. tu pravijo, da spominjam na džingis khana.

Iz Karakola sma se odpravila v Altin Arašan, čudovito dolino na 2500 m. Prevoz sma našla pri bratu od enega Rusa, ki ima v Karakolu guesthouse, Valentinu. Slučajno je prišel v Karakol po zaloge, zato sma s prevozom prišla skozi dosti ceneje, kot pa če bi ga našla uradno. Prevozi so tu sicer zelo poceni, za to lokacijo pa zaradi ceste zaračunavajo kar veliko.

Valentin je gozdni čuvaj in lastnik hiše v Altin Arašanu, ki je med dvourno vožnjo skadil škatlico cigaret, vmes pa kašljal tako, kot da bo izpljunil pljuča. V Karakolu naju je pobral skupaj z njegovim bivšem učencem (preden je spoznal naravo, je bil učitelj motokrosa) Viktorjem. Vozil je Viktor, po Valentinovih besedah dosti bolje vozi v naravi, kot pa v mestu, kar nama je povedal takoj po tem, ko smo prehiteli avto po desni v križišču skozi rdečo. Šli smo po zaloge in potem v hrib.

Peljali smo se v predpotopnem vojaškem kombiju, ki je edino prevozno sredstvo poleg traktorja, ki je zmožno pripeljati v dolino. Ima super notranji dekor, vse (tudi menjalnik in ročna) je zavito v deke, ki se ujemajo z Valentinovo maskirno uniformo.

hlajenje na pol poti

Lonely Planet piše, da je to najslabša cesta na svetu. Sem mislil, da pretiravajo, no, potem pa smo prišli do zadnje vasi in končal se je asfalt. Beseda cesta je v resnici pretiravanje, gre bolj za gozdno pot, ki je na trenutke dobra, večinoma pa obupna. Med vožnjo so se mi odpirala vrata, ampak ni bilo skrbi, da bi padel iz avta, ker smo se zaradi terena ves čas držali konstrukcije z obema rokama, da z glavo ne bi udarili v rob.

cesta in “cesta”

cesta in “cesta”

Na poti sma nekajkrat šla iz avta, da je lahko premagal klanec. Ko smo prikašljali čez zadnji kucelj se je odprl razgled.

Spala sma pri Valentinu, namestitev je bila osnovna, bili smo na suhem, jbg, človek je prostovoljni gozdni čuvaj in ne hotelir, je pa zato za zajtrk spekel palačinke. Mojca mu je zato odpustila tudi kravji drek pod posteljo.

Dolina je posejana s toplimi vrelci, v katerih sma se namakala, Valentin je nekaj naravnih tolmunov “izboljšal” z betonom.

Ker je bil lep tudi naslednji dan lep, sma se iz doline nazaj v civilizacijo odpravila peš. Ko sma prišla nazaj v Karakol, sma v lokalni gostilni srečala Saro iz Slovenije, ki je s sabo v Kirgizijo privlekla dedkov šnopc, juhu! Svet je zgleda res majhen.